Naša ulica

Ulica ljubosumno čuva svoje zelenice. Zabili smo kole, ki so neprestana tarča napadov, pulijo jih, kradejo jih, zaletavajo se vanje, da bi jih zamajali in potem bi laže prišli do slastnega parkinga. Kako zgleda takšna zelenica, je videti v sosednji ulici, kjer jim je vseeno, pa tudi imajo vseeno.

To je boj. Nekoč so imeli policaji iz sosednje hiše neko zabavo. Zaparkirali so vse, kar se je dalo, med drugim tudi naš dovoz v dvorišče. Šest ur je trajala njihova zabava in naša zabava: Klicali smo mestne redarje, ki seveda niso mogli nič storiti, ker oni tudi niso za to, da bi v takem primeru kaj storili, policaji proti svojim pa tako ali tako niso mogli nič. Rekli so, da na vratih nimamo table, da je tam parkiranje prepovedano. Oh, ljubi bog, kakšna uvidevnost. Prelepil sem avto z napisi, da je šofer idiot, zabil sem mu kole čisto za rit, da ne bi mogel odpeljati, če se je že naselil na dovoz. Prišel je ven pijan in z močno policijsko roko populil količe, potrgal liste in mi rekel, da ga žalim. Jaz da ga žalim? Oh, gospod idiot, to je še najmanj, kar sem vam mogel reči in storiti.

Dobili smo dovoljenje za postavitev table na vrata. 80 evrov. S sosedom se nisva mogla dogovoriti, da bi ta strošek delila, in dovoljenje sem pustil zgniti v predalu.

A kaj pomaga, de čuvamo zelenice. Nekdaj je tu bil lep brezov nasad. Zdaj je tu grd brezov nasad. Nekaj dreves so požrla bela omela in so jih Nigradovci z veseljem podrli. To je tudi edino, kar znajo z drevesi. Nekaj jih je prerasel bršljan. Nekaj so jih pred desetimi leti zasadili, pa so polne omele. Res polne, ne pretiravam. V zadnjih desetih letih se Nigrad, ki so mu dodelili vzdrževanje uličnih nasadov, ni pojavil tukaj niti enkrat. Ulica je res v dezolatnem stanju. Nekajkrat sem telefoniral na Nigrad, pa so rekli, da jim morajo ukazati z občine, potem sem telefoniral na občino in človeka nikoli ni bilo tam:

»Očistite drevje!«

No, tako je, če ti vladajo (nekdanji) policaji in vstajniki.

Potem je začel sosed veliko akcijo, da bi s samoprispevki obnovili ulico. Ja, nekaj se nas je priglasilo, čeprav sem mnenja, da bo to še slabše – saj bojo rekli: »Kaj bi pa mi vzdrževali, če je to vaša ideja!« Vstajniki so zelo vešči v besednih obratih, kadar se čemu ogibajo. Ogibajo pa se vsemu.

Ob podpisu pogodbe o donaciji sem jim pripisal: »To, da skrbite za svoje mesto, je vaša edina naloga. Opravljajte jo!«

To zgodbo vam pripovedujem zato, ker so imeli danes neko fešto v policijskem klubu. Prišli so Novinarji. Vsi se poščijemo v hlače, ko pridejo Novinarji. Pridrveli in postavili svoj avto na travo. Potem je prišel še en avto in hotel med količki zlesti na travo. Op, to pa ne, sem rekel. Hoteli so parkirati na dovozu, pa sem jih odgnal. Fant se mi je pritoževal, da ima težko opremo. Neka baby, ki je stala z blokcem na ulici, mi je rekla, če je tisti travnik moj, da ne pustim tja.

Kako rad imam te brihtne novinarke, ki me zamenjajo za svoje daddyje in imajo svetel novinarski vzor v Manci Košir. Rekel sem ji:

»Zaradi takšnih goved, kot ste vi, bi bila ulica razrita, kot je že bila.«

»Zakaj me žalite?« je bila ogorčena baby.

Kako naj ji dopovem, da se morajo tudi novinarji obnašati olikano in vljudno. Ne morejo parkirati človeku na glavi. Ne gledam televizije, napis na vratih vozila mi ni povedal nič, anonimne baby nisem poznal, poznal pa sem to njeno stališče, ki je vir vsega zla v državi – brezobzirno uničevanje tistega, kar se ne brani. Ali je moje ali pa je nikogaršnje in kot tako je zapisano uničenju.

Ne vem, kaj so imeli v policijskem klubu. Malo zatem je izginil tudi POPov avto, verjetno so slišali moje vpitje.

Prepričan pa sem, da ne moreš biti novinar, če si govedo.

Stvarnost sicer dokazuje nasprotno, ampak v naši ulici, ki se pripravlja na veliko prenovo, smo zagotovo tudi mojega mnenja, vsaj tisti, ki nam je kaj do ulice.

In bomo ugasnili televizijo.

Na koncu sem zvečer rekel: Je bilo vredno vpitja in jeze? Saj zgledaš kot starček, ki ga je povozilo krasno novo novinarstvo Mance Košir.

Seveda Manca nima nič s tem.

Le kako je mogoče biti tako dolgočasen!

Danes sem na HTV videl oddajo o kiču. Kič me sicer sploh ne razburja, ker če si Slovenec, se še kri spremeni v kič, a ti prešmentani Hrvati so iz tega napravili tako dobro zabavo, da me je prav potešila po lajbahovsko stilizirani (smrtno dolgočasni) oddaji ljubljanske televizije o reformaciji, h kateri je novinarka doprinesla 95%. Gospoda Geza razumem, da ni mogel iti čez pridigarsko mejo, ampak saj novinarka ni njegova vernica. Niti enkrat, niti enkrat se nista nasmejala, kakor da je protestantizem umrl in da govorita onstran groba.

Vsi slovenski prazniki spominjajo na božič, ko se ne dvigne glas, da ne bi zbudili Ježuščka. Verjetno imajo prav, ker če bi nas Jezus videl, bi se razhudil. Že od nekdaj je bilo tako, kar se spomnim. Vse mora biti smrtno resno in patetično, govoriti se morajo bombastične resnice, če lahko uporabim priljubljeni izraz Majkla iz Luisiane. Na večer praznika nam morajo razodeti smrtno resno resnico tega praznika. Prav lepo je bilo slišati, ko je gospod Geza dal katolikom štiristopetdeset let možnosti, da bi sprejeli Lutrove ideje. In še danes vztrajajo pri svojem.

Tu bi se lahko novinarka nasmejala. Nihče je ni najel, da se ne bi smejala, da ne bi napravila svoje oddaje. Najbrž pa je to še televizija iz časa, ko so se vsi tam smrtno bali, če bi ga kaj polomili ali napravili po svoje. Bali koga? Vseh, še vratarja, ki jih naslednji dan ne bi spustil več noter. Ker tako mrtvaško-resen ton še danes izhaja le iz strahu. Kajti novinarji niso tam, da bi delali nevšečnosti, ampak da so zmerno všečni vodji programa, direktorju, parlamentarnim strankam, sekretarjem na ministrstvu za kulturo, ministrom, Rimsko-katoliški cerkvi in najvišji instanci Vladimirju Gajšku.

Rekel sem si že, da ne bom gledal TV niti iz druge sobe, ker vreščanja POPa ne prenesem, a mislil sem, da si bojo na državni televiziji dali vsaj duška in se po človeško pogovorili, se ob prazniku poveselili. Ampak ne – izbrali so najbolj krvoločno varianto za zatiranje gledalca: dolgčas.

No, naj jim bo. Nimajo fantazije. Če ne bi bilo reklam, bi še televizor crknil od dolgega časa.

Kaj nas lahko reši

Včeraj sem na pošti srečal prijatelja iz časa, ko sem še delal na VEKŠ. Takrat smo imeli obilo zabave s tem, da enostavno ni hotel stopiti v partijo, ker je bil prepričan, da mu to pač ni potrebno. Iz njega se je razvil imeniten matematik, mednarodno priznan strokovnjak in vodil je tudi po mnenju nekaterih eno od najmočnejših kateder za matematiko. Spomnil me je na govor ob obletnici Oktobrske revolucije, ki sem si jo jaz zapomnil po tem, da sem imel govor z odprtim šlicem. On pa mi je rekel, kakšno zgražanje je bilo, ko sem v govoru trdil, da je v Rusiji zmagala kontrarevolucija. Na ta govor iz leta 1983 sem že pozabil in če je to trdil on, je moralo biti že res. Pogovor je nanesel tudi na upokojitve in izvedel sem, da so ga upokojili. Prisilno. Kot vse pri njem je tudi to povedal z zanj značilnim judovskim humorjem. Brez partije je v vojski prilezel do kapetana, zdaj pa ga je upokojil kaplar. Spomnila sva se na nekega drugega kaplarja in se zabavala.

Domov grede pa mi je le prišlo na misel naslednje: Če upokojijo človeka v najbolj produktivnem času, ko ima vse ovce na broju, ko je veliko že rutina, zato da bi prišlo na dan tisto najboljše, kaj nam lahko še pomaga. Ne gre samo za strokovno kompetenco, ampak so tu še bogate izkušnje nekonformizma, nestrankarstva, tudi za humor, ki je najvišja oblika teoretičnosti, vsaj takšen, kot ga premore on. Pred seboj sem imel človeka, ki bi lahko prevzel znanstveni inštitut in ga spravil do svetovnega pomena. Pred seboj sem imel človeka, ki bi ga lahko oblastni kaplarji samo poslušali in če bi razumeli četrtinko vsega, kar bi jim bil pripravljen povedati, bi bili lahko zadovoljni.

Kdo nas torej lahko spelje iz te gnojnice, ki nam sega do gležnjem in nam zaliva čevlje, če upokojijo takšnega človeka?

Nimam odgovora. Lani smo med drugim v Literarni hiši predstavili tudi Državljanske eseje Alojza Ihana. Ni dvoma, briljantno so napisani, s še prisotno nestrpnostjo, da se nekaj mora zgoditi in storiti. Toda ali so potrebni tisoča varianta teorije o zagati, tisoča diagnoza, tisočič briljatno prikazovanje dejstev in nedejstev, če pa tisti, ki mu je namenjena knjiga, ne bere, ne zna brati, ga ne zanima, nima časa brati … ali pa je preprosto tako neumen, da ne dojame? Ljudem, ki se jih je stiska najbolj dotaknila, teorija ni potrebna. Ljudem, ki so bogati, teorija ni potrebna. Ljudem pa, ki odločajo in ki bi lahko poslušali, so zalili ušesa. Meni teorija ni potrebna. Zadostuje mi, da vzamem pod roko starčka, ki ni dovolj hiter, da bi prišel na ono stran ceste v brezumnem času zelenega pajaca, in ga potem med negodovanjem avtomobilistov spravim tja čez. Zadostuje mi, da prisluhnem, če je potrebno, norcu iz norišnice in za hip zaslutim literaturo, ki steče skozi pogovor. Vsega pa ne morem narediti. Tudi napisati ne morem vsega. Vsaka veličastna ideja, vsaka veličastna teorija se na papirju spremeni v plehko demagogijo. Ne morem zapisati nekaj, kar je samo wishful thinking, kar samo računa na prodajo … če pa je vse, kar bi moralo poslušati gluho, ker se vozi na čolnu oblasti. In ni boljšega voska za ušesa, kakor je moč.

Kaj ima to z mojim upokojenim prijateljem? Ste opazili, da je v Sloveniji crknil humor? To je zato, ker so nas okupirali ljudje brez duha. Ena sama jedka, ostra, paradoksalna misel mojega judovskega prijatelja odstira več prihodnosti kot ves parlament skupaj s scargillovskimi sindikati.

Tu torej ni nobene pomoči.

O hlapcih in gospodarjih

Gre za priliko o vladajoči brezsramnosti in njihovih hlapcih.

Zgodilo se je, da so protestniki obiskali nekaj naslovov mariborskih mestnih veljakov. Proti njim se je seveda sprožila represija.

Med drugim so vprašali tudi gospodično, ki baje vozi motor, svoje delo pa združuje z uradom za informacijsko zaščito. Je pravzaprav branilka informacijskih pravic.

Brez zveze, da so vprašali njo. S tem nima ničesar. To bi morda morala vedeti tudi sama in bi si tako ohranila obraz. Tako pa je rekla, da je dom absolutna svetinja … in si obraz pogrdila. Pomazala si ga je z vladajočim govnom, od katerega ne dobiš samo gube, ampak se ustvarijo celi prepadi.

Kakšno globoko sranje je, če nekdo iz čiste ravnodušnosti izjavi kaj tako bedastega. Kaj tako kičastega in budalastega.

Od kdaj je gospa informacijska braniteljica referentka za svetost doma?

Na vrata trkajo številni. Ob najbolj nemogočem času. Recimo ob štirih popoldne.

Neprestano zvonijo glupi anketarji: »Tu ta in ta iz podjetja tega in tega … Delamo anketo …« Kdo vam je dal mojo številko? Kako lahko nekdo nadleguje v sladkem, svetem domu koga za bedne ankete o volitvah, prehrani … Gospe še nisem slišal, da bi govorila kaj o tej obliki državljanskega podjebavanja …

Na vrata trkajo zavarovalnice. Prosim vas, v našem zavarovalnem sistemu so novosti, prišli bi vam in vam jih razložili ...

Na vrata trkajo Unicefovi gospodje, ki so si iz dobrodelništva naredili lep biznis.

Na vrata trkajo Jehovove priče.

Na vrata trkajo stranke in me vlečejo za gumb, naj jih volim ...

Na vrata trkajo izterjevalci, eksekutorji, plačani in neplačani morilci, podtikovalci prisluškovalnih naprav, vohuni za župana …

Samo tistega, ki mi v predal meče listke za volitve, nisem nikoli videl.

Na vrata trkajo vsi trgovci, ki bi radi prodali svojo iz Kitajske po najnižjih cenah uvoženo robo kar najdraže …

In kot se spodobi za antiintelektualno državo, več ne prihajajo prodajalci knjig.

Na vrata trka revščina. Tako neopazno je začela prihajati in niti pozvonila ni. Začela je prihajati z zanič šolstvom, z slabim zdravstvom, s kulturo za elito, potem so prišle zanič plače, odpuščanja, pokojninske reforme in vse tisto, česar si človek ne želi.

Od koga vse to prihaja? Ne od bosonogega in obubožanega ljudstva. Roka slovenskih oblastnikov in njegovih kompanjonov je segla globoko v domove, popolnoma brezramno. Brezkončne so liste imen, ki so se obogatili tako, da so oropali ljudi za zaslužek, za dom, za šolo, za pokojnino. Ves problem samostojne Slovenije se je zreduciral na to, kako ukrasti ubogemu človeku čimveč. In ti gospodje se sprehajajo od enega direktorskega mesta do drugega, od ene stranke do druge, od enega parlamentarntarnega sklica do drugega.

In potem je prišlo nezadovoljstvo, ki je pokazalo na sramoto izkoriščanja in brezpravnosti. S prstom. In kot štos, je beda stopila na nekaj naslovov.

Teh štosov oblastniki nimajo radi. Nihče nima rad, da mu povedo: Ti si tisti, ki nas odira!

In potem pride gospa z motorjem in reče: Vaš dom je svetinja. Kajti na vrata vladajoče požrešnosti in brezsramnosti beda ne sme potrkati. Tudi gospa z motorjem je samo kolešček sistema, v katerem se pretakajo stvari samo iz žepov ubogih v žepe bogatih. In plačana, da jih brani.

Vsaka beda ima naslov doma, na katerega potrkajo bogati, ko hočejo postati še bolj bogati. Nihče je pred tem ne ubrani.

Naslove domov bogatih, ki hočejo biti še bolj bogatih, pa branijo. Oja, kako. Ne le visoki zidovi ograj, ne le kamere in skriti varnostniki. To je svetinja! Če pa se že kdo spomni in potrka pri njih, naščuvajo nanj psa. Dobesedno in simbolično.

Kdor je dober in dela dobre stvari, se mu ni treba bati nenapovedanih obiskov. Kdor pa seje zlo in odira ljudi in nanje pošilja valpte, temu zvonijo na vratih duhovi zla.

O trebanjskih plejbojih

Nekoč smo na radiu Študent imeli podjetnega komercialista, ki je bil eden od prvih pravih marketingarjev na Slovenskem. Pravili smo mu tudi »trebanjski plejboj«, ker se je za razliko od nas, hippyjevskih razcapancev, nosil imenitno, imel je vedno zavezano kravato »kao pesnica« (od pesti), neoporečne čevlje in obleko iz Kapitanovićevega butika. Ni bil ravno visok in ravno zaradi tega se ga je oprijel vzdevek. Tako ga je poimenovala Luča, ki se je spoznala na plejboje. Kot: »V Trebnjah je vse mogoče.« Po triinštiridesetih letih sem se spomnil prav na ta stavke, da je »v Trebnjah vse mogoče«. Saj veste, da so naša sodišča počasna kot dinozavri, pri katerih je živčni signal od repa do glave hodil enajst sekund. Slabo plačani uradniki pač počasi delajo. In tako so si izmislili pri ministrstvu za pravosodje, da lahko nekatere sodne zadeve pošljejo tja, kjer je manj dela. Pošiljajo na slepo. In tako so tudi zahtevo za vpis v zemljiško knjigo, ki je bil vložen v Mariboru, poslali – v Trebnje. Oj, ko bi gospod minister ali državni sekretar vedel, kaj se v Trebnju lahko zgodi, kajti tam kraljujejo posebne razmere. Saj je »vse mogoče«. Že iz davnih let, ko sem delal na radiu Študent- In tako so v Trebnjem vpisali v zemljiško knjigo, ne da bi sploh pogledali, če se za tem vpisom ne vleče kakšen rep. Rep? Ja, kakšna sodna odločitev, kakšna zadeva v zvezi z Geodetsko upravo. Deklica, ki je tam vpisovala, je pogledala v spis in vpisala tako, kakor je naš kolega, »trebanjski plejboj« osvajal ljubljanske frajle. Ko smo protestirali zoper tako kurje vpisovanje, so nam v Mariboru rekli, da deklica ni imela na razpolago podatkov. Kako ni imela? Za božjo voljo – zakaj so pa sodni arhivi? Zakaj pa ni protokola, da se morajo vsi trebanjski plejboji pozanimati, če se za deklico, ki jo osvajajo, ne vleče kakšen rep. Za tisto sodno zadevo se je vlekel kar precejšen. Veliko je ob tem ugibanj: Ali ni prav, da obstaja v sodnem sistemu neka rupa, neke Trebnje, kjer se lahko vse napravi, ker je tam »vse mogoče«? Ali pa je naš sodni sistem takšen, da leva roka ne ve, kaj dela desna? Ali pa kdo pošlje tja, ker je tam »vse mogoče«? To je Slovenija. Od Marije Terezije naprej se v zemljiško knjigo vpisujejo podatki na dve decimalki natančno. Le v Trebnjah ne. Ker tam nimajo podatkov. Ker pri njih ne obstaja internet. Ker pač to počne nekdo, ki ni usposobljen za takšne vpise. Ker je sistem v Sloveniji takšen, da je to pač mogoče. Trebnje. Ja, kot Slovenija. Marjan Pungartnik

Stvar je v omaki

RTV Slovenija (bolje rečeno ljubljanska televizija) je objavila avstrijsko oddajo o češkoslovaški pomladi. V podtonu vse oddaje je bilo naricanje o kapitalni vlogi televizije.

Hm. Televizija, kaj? Kaj pravzaprav je televizija? Mi lahko poveste opredelitev televizije? Je to zgrešeni angleški poskus radarja? Je to večerno uspavalo? Tehnološki čudež, ki je z youtube razpadel na vizualni del (z resnico, ki ne skriva več tendenčnosti, samopropagande) in prisilni del (da si to resnico moramo plačevati, ker uporabljamo elektriko)? Je to nekajtisoččlanski represivni aparat, ki smo mu zgradili infrastrukturo, studije, plačali izbrazbo, zdaj se pa ni sposoben preživeti sam, ne da bi nam za dvomljiv program jemali iz žepa davek na elektriko? Sredstvo masovne manipulacije? Ali preprosto stvar, ob kateri se slovenska elita (elita? – ta pa je dobra!) polula, ko se pojavlja v njenem programu?

Televiziji nisem nikoli zaupal. Iz izkušenj z njo sem najbolj užival v montaži, ki je pravzaprav edino res kreativno delo. Tekst je ideologija dominacije. Posnetek je ideologija dominacije. Program je ideologija dominacije. Podajanje je ideologija dominacije. V njej se izgubi vsaka finesa. Samo v montaži je mogoče ustvariti podtekst. Če se seveda želi ustvariti, kajti kolikor poznam televizijo, tam hodijo ljudje brez podteksta. Ko so me internirali v Mariboru, mi je Nina želela napraviti veselje in mi je nabavila nek televizor. Štiri mesece je stal tam in ga nisem prižgal in sem ga na njeno veliko razočaranje vrnil. Še danes trdim: televizijo glejte skozi priprta vrata v drugo sobo samo takrat, ko dvignete glavo od računalnika (ali pisalnega stroja, nekoč).

Vse in vsakdo, kdor se pojavi na televiziji, spada v polje dominacije. Vsaka beseda, vsaka podoba se takoj spremeni v laž dominacije.

Ni nevtralne televizije in svobodna televizija je laž. Če je več programov, več studijev, je to multiplicirana laž. Če bi človek čez tisoč let gledal televizijski program kot podobo zemljanskega življenja, bi bil presenečen nad njegovo nenavadno praznoto.

Ker je prazno polje dominacije. Tega avtoritarna skupina (ker to ni družba, do družbe ima daleč), kot je slovenska, niti ni sposobna dojeti. Ko nekdo odpre usta na njeni televiziji, vdrejo skoznje samo najbolj surovi glasovi dominacije.

V oddaji o češki pomladi je trenutek, ko se Dubček sesede, ko izve za vdor sil Varšavskega pakta, in vzklikne: Kaj so mi napravili? (Co mi to udelali? - nekaj takšnega, brez diakritike). Prevajalec (ob izteku oddaje ga niso niti imenovali) je prevedel: »Kaj smo jim napravili?« Melodrama! Gre za enega od najbolj znanih stavkov iz tega dogodka, ki ga poznajo, no, skoraj vsi. Dramatizacija v avstrijski oddaji ga pokaže kot skrušenega človeka. V resnici je baje tekal med ljudmi in vpil ta stavek, oni pa so samo začudeno gledali. Tolmači se kot Dubčkov padec v infantilno reakcijo. Na žalost prevajalec očitno ni poznal te finese. Tudi Avstrijci najbrž ne zaznavajo fines. Zgubljena je komika. Zgubljen je namig. Zgubljen je podtekst.

Kot bi rekli v Ocvrtih zelenih paradižnikih: »Stvar je v omaki!«

Hja, ministrica pa zna

Odgovor na svoje pismo ministrici sem dobil v nedeljo zvečer. Kot pripadnici lepi nedemokratski tradiciji se ji je ljubilo pokroviteljsko potrepljati me po ramenu in naščuvati dva svoja uradnika, naj mi pojastnita to in ono iz Zu-zu-zujik in ca-ca-carina. Priznam, posedla me je. Sedla je v moje krilo in rekla: Ti božček, ti nas ne maraš, mi pa ti bomo vse pojasnili. Obstaja tudi ženski sovražni govor. Ta je v posedanju in v paternalizmu. Ne mislim, da si ministrica predstavlja kaj takšnega. Preprosto je gor na vladi in gleda dol na nas tako, da smo vsi eni ubogi sroteji, ki samo čakajo na razlage iz Maistrove 10. (v Ljubljani).  Pravzaprav se je ponorčevala iz ihte, s katero sem se spravil na carinjenje knjig. Celo podpisala se ni s polnim imenom in priimkom, ampak samo z imenom. Napravila iz tega kuhinjsko zadevo. Menda ja imam toliko, da lahko plačam njihove trapaste carine. Sprašujem se, koliko jim to prinese letno denarja. Koliko ljudi kupuje knjige zunaj EU, če jih že doma kupuje tako malo. Pri statistiki sem ugotovil, da je raven izobrazbe z odhodom jugoslovanske vojske iz Slovenije tukaj upadla za pol odstotka. Bilo je nekaj manj kot 5 odstotkov visoko in višješolsko izobraženih. Zdaj smo se po dvajsetih letih prebili nad 5 odstotkov. Še vedno nam samo vsaki deseti študent diplomira, še vedno nimamo več kot eno intelektualno družino na dvajset »normalnih«, ki volijo stranke, pa najbrž tudi stranko, v kateri je ministrica. V Egiptu recimo 30 odstotkov relevantne populacije hodi na univerzo in polovica jih konča. Človek tako ne more misliti kaj drugega kot to, da so v Egiptu šole tako zanič, da jih lahko napravi cela polovica. Naše šole, nasprotno, niso zato, da bi jih ljudje napravili, ampak da bi jih ne napravili. Mislim, da smo daleč naokrog unikum. Ali kot bi se reklo: Če lahko koga zjebeš, ga daj. Nihče ti ne stoji na poti. Da je visoko in višješolsko izobraženih samo nekaj malega več kot 5 odstotkov, ima fantastične posledice za družbo. Če je nekaj pod 7 odstotkov, potem se začne obnašati kot manjšina. Recimo, da smo izobraženci Albanci v Jugi. Začnemo vse prenašati na druge, predvsem krivdo, imamo do večine fantastične zahteve, postajamo zajedalci, ki zahtevajo od belega sveta, naj nam da tako državo, v kateri bomo kot manjšina večina. Tako kot se je zgodilo s Kosovom. Kaj bi se zgodilo, če bi imeli 25 odstotkov visoko in višješolsko izobraženih? Ne recite tega. Bil bi pekel. Ca-ca-ca-carina bi se zamašila, Zu-zu-zu-zujiku bi zujilo v ušesih. V nekem filmu Joan Woodward kliče po telefonu ljudi in jim govori, da jih je to in to podjetje izbralo za to in to nagrado. Za hec. Če imajo ministri e-maile, je mogoče z njimi tudi komunicirati, čeprav vsi ne odgovarjajo tako vestno, kot ministrica Majda. Tisti finančni minister še slišal ni, da bi moral odgovoriti na mail. Tole je zdaj tretje ministrstvo, s katerim se grem nagradne igrice. Da grem nazaj na temo: Nikomur ni mar, da carinijo knjige. To je tako obroben problem, da me tudi ministrica samo utiša kot jokajočega otroka. Z veliko vladno informacijsko-razlagalno dojko. Najbrž je res, da sploh ne gre za problem. Če to ni, potem ministrstva za kulturo glede tega niti ne potrebujemo. To sem tolikokrat slišal od Frančka Rudolfa, da se me je prijelo. Če ni več problem status v javnem interesu, potem ga več ne potrebujemo. Če manjšine niso problem, potem ministrstva več ne potrebujemo. Če knjige niso problem - zakaj potem še imamo ministrstvo. Kdaj postaneš plešast? Če si izpuliš en las? Ne. Če si izpuliš dva lasa? Ne. Če si izpuliš tri lase? Ne. Če si izpuliš štiri lase? Ne. In tako naprej. Enkrat v daljni prihodnosti si bomo populili vse lase in takrat bo tudi ministrstvo za kulturo odveč. To je pa hudo. Ministrstvo za kulturo vendar mora biti. Tako kot šole. Ne zato, da bi lahko vsi, ampak da bi jih čim manj. Za to so ministrstva najboljša.